蜜桃交友

Kardinal Marcello Semeraro

Zdru啪evanje kontemplacije in akcije

Homilija ob beatifikaciji 膷astitljivega Janeza Merlinija

Cerkev danes obhaja praznik Jezusovega krsta, »v katerem je 膷udovito razgla拧en za Bo啪jega Sina, ljubljenega, vode so posve膷ene, 膷lovek je o膷i拧膷en in vse stvarstvo se veseli«. S temi besedami Rimski martirologij opi拧e to nedeljo, ki zaklju膷uje bo啪i膷ni 膷as. Gospod se nam danes ne ka啪e z deli in besedami, s 膷ude啪i in prilikami, ampak z dejanjem, polnim ti拧ine, ki pa je med vsemi najbolj zgovorna: z molitvijo! Kot smo pravkar sli拧ali med oznanjevanjem evangelija, je Jezus, medtem ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus kr拧膷en, molil (prim. Lk 3,21).

Iz evangeljskih pripovedi in zlasti iz Lukovega evangelija vemo, da je bila molitev za Jezusa obi膷ajna dr啪a, privilegiran prostor, v katerem je 啪ivel skrivnost svoje osebe in svojega poslanstva, 啪ivljenjski prostor, v katerega postavlja svoje odnose z O膷etom in z u膷enci. Jezus vedno moli k svojemu O膷etu; nazadnje v Getsemaniju in na kri啪u. Za u膷ence moli, ko jih izbere in ko jih u膷i moliti 鈥� Vse to nam pove, da je Jezus u膷itelj molitve; 拧e ve膷, kot beremo v Katekizmu Katoli拧ke Cerkve, nas on »ko moli, 啪e u膷i moliti« (拧t. 2607).

V tem 鈥� danes to z veseljem priznavamo 鈥� je bil bla啪eni Janez Merlini njegov odli膷en u膷enec. Pri膷evanja, zbrana med postopkom za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo nam enoglasno pravijo, da ga je Gospod obogatil z darom molitve, molitve, ki je v njem navadno postala kontemplacija. Pri膷a je izjavila: »Kri膷al sem in prosil za dovoljenje za vstop, pa mi ni niti odgovoril. Vstopil sem v sobo, se pribli啪al njemu, ki je molil brevir in ugotovil, da je kot zamaknjen, ne da bi se 膷esa zavedal, in zato sem bil prisiljen z ob膷udovanjem oditi iz sobe, ne da bi mogel govoriti z njim. Pripominjam, da je bil njegov obraz kot nasmejan in na nenavaden na膷in lep« (Summ §129, str. 45). Mislim, da bi o na拧em bla啪enem na nek na膷in lahko ponovili to, kar je o sv. Fran膷i拧ku zapisal Toma啪 膶elanski in to je, da je bil mo啪, ki je postal molitev (Vita seconda, 61; 95: FF 682).

Kljub temu pa je bil tudi mo啪 dejanj in apostolata, zlasti v misijonskem pridiganju (zaradi tega ga je zelo cenil sv. Gaspare), bil pa je tudi 膷lovek odli膷nih voditeljskih sposobnosti in predvsem obogaten s krepostjo preudarnosti. Ta je med kardinalnimi krepostmi zares najbolj potrebna pri tistih, ki imajo vodstvene odgovornosti. To je vidik, ki ga je sv. Toma啪 Akvinski posebej poudaril, saj je 鈥� kot je dejal 鈥� preudaren tisti, ki se zna odlo膷iti, kaj je treba konkretno storiti in to zna modro storiti. O bla啪enem Janezu Merliniju pri膷e v postopku za beatifikacijo pravijo, da je krepost preudarnosti vr拧il na zares izreden na膷in. Preu膷eval je razmere, se posvetoval in posredoval na primeren na膷in, in zlasti v za ljudi te啪kih odlo膷itvah, z ljubeznijo (prim. Summ. §492-495, str. 191-192).

Med pri膷evanji sem s presene膷enjem prebral tole: da »je Bo啪ji slu啪abnik zdru啪il 啪ivljenje Marte in Magdalene, tako da je bil tako v enem kot v drugem videti juna拧ki« (Prav tam, §924,str. 370). V tistem 膷asu (smo v rednem postopku, ki je potekal v Albanu med letoma 1880 in 1905), je bilo obi膷ajno, da so Marijo, Martino in Lazarjevo sestro, izena膷ili z Marijo Magdaleno. Vendar moje presene膷enje ni od tod. Prej je v spoznanju povezave med dvema tradicionalnima oblikama 啪ivljenja: med tako imenovano »kontemplativna« in drugo, imenovano »aktivna«. 艩e danes nekateri o njiju govorijo kot o alternativnih oblikah 啪ivljenja, 膷eprav sta dopolnjujo膷i in celo posledi膷ni. Giuliano Pomerio 鈥� duhovni u膷itelj iz 5. stoletja 鈥� je zapisal, da »z dejavnim 啪ivljenjem napredujemo, s kontemplativnim pa dosegamo vrhove« (La vita contemplativa XII, 1). Pape啪 Fran膷i拧ek danes u膷i, da »je modrost srca prav v tem, da znamo zdru啪evati ti dve prvini: kontemplacijo in akcijo. Marta in Marija nam ka啪eta pot. 膶e ho膷emo 啪ivljenje u啪ivati z veseljem, moramo zdru啪evati ti dve dr啪i. Po eni strani »biti pri Jezusovih nogah«, da bi ga poslu拧ali, medtem ko nam razkriva skrivnost vsega; po drugi strani pa biti pozorni in pripravljeni na gostoljubje, ko gre mimo  in potrka na na拧a vrata z obrazom prijatelja, ki potrebuje trenutek okrep膷ila in bratstva« (Angel Gospodov, 21. julij 2019). Bla啪eni Merlini je uresni膷eval tudi to »gostoljubje«. »V vsaki potrebi in nuji 鈥� izjavlja pri膷a 鈥� je bilo dovolj, da si se obrnil nanj, da si se prepri膷al o vsej njegovi skrbi in prizadevanju, da bi ti pomagal, kot bi 拧lo za zanj samega in 拧e bolje« (Summ. § 583, str. 228).

Predragi, to je nekaj vidikov 啪ivljenja in duhovnosti novega bla啪enega, ki nam ga od danes Cerkev predlaga v pro拧njo in posnemanje. Obstaja pa 拧e eden, ki ga ne 啪elim izpustiti in to je prijateljstvo, ki ga je 啪ivel zlasti s sobrati v redovni dru啪ini in z ljudmi, ki so mu bili zaupani v duhovno vodstvo in spremljanje. Imeni sv. Gaspareja del Bugalo in sv. Marie de Mattias sta simboli膷ni zaradi njune posebne povezanosti z bla啪enim Janezom Merlinijem.

Nek srednjeve拧ki rek pravi takole: Ubi est charitas et dilectio, ibi est sanctorum congregatio, »kjer se ljubimo in se imamo radi, tam sre膷amo svetnike«. Prihaja mi na misel: 膷e je res, da svetniki prijateljujejo med seboj, bo tudi res, da prijateljstvo (tisto, zdru啪eno z dejavno ljubeznijo) dela svetnike. Gospod naj nam nakloni, morda v ugodnem 膷asu tega »svetega leta«, za katerega nam je pape啪 tudi pisal, »da moramo biti 'polni upanja', da bomo verodostojno in na privla膷en na膷in izpri膷evali vero in ljubezen, ki ju nosimo v srcu; da bo vera vesela, ljubezen navdu拧ena; da bo vsak sposoben podariti vsaj nasmeh, dejanje prijateljstva, bratski pogled, iskreno poslu拧anje, zastonjsko uslugo, vedo膷, da v Jezusovem Duhu lahko to postane rodovitno seme upanja za tistega, ki ga prejme.« (Spes non confundit, 拧t. 18). Amen.