Kardinal Semeraro o bla?enem Janezu Merliniju: Zdru?eval je kontemplacijo in akcijo
Kardinal Marcello Semeraro
Zdru?evanje kontemplacije in akcije
Homilija ob beatifikaciji ?astitljivega Janeza Merlinija
Cerkev danes obhaja praznik Jezusovega krsta, »v katerem je ?udovito razgla?en za Bo?jega Sina, ljubljenega, vode so posve?ene, ?lovek je o?i??en in vse stvarstvo se veseli«. S temi besedami Rimski martirologij opi?e to nedeljo, ki zaklju?uje bo?i?ni ?as. Gospod se nam danes ne ka?e z deli in besedami, s ?ude?i in prilikami, ampak z dejanjem, polnim ti?ine, ki pa je med vsemi najbolj zgovorna: z molitvijo! Kot smo pravkar sli?ali med oznanjevanjem evangelija, je Jezus, medtem ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus kr??en, molil (prim. Lk 3,21).
Iz evangeljskih pripovedi in zlasti iz Lukovega evangelija vemo, da je bila molitev za Jezusa obi?ajna dr?a, privilegiran prostor, v katerem je ?ivel skrivnost svoje osebe in svojega poslanstva, ?ivljenjski prostor, v katerega postavlja svoje odnose z O?etom in z u?enci. Jezus vedno moli k svojemu O?etu; nazadnje v Getsemaniju in na kri?u. Za u?ence moli, ko jih izbere in ko jih u?i moliti … Vse to nam pove, da je Jezus u?itelj molitve; ?e ve?, kot beremo v Katekizmu Katoli?ke Cerkve, nas on »ko moli, ?e u?i moliti« (?t. 2607).
V tem – danes to z veseljem priznavamo – je bil bla?eni Janez Merlini njegov odli?en u?enec. Pri?evanja, zbrana med postopkom za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo nam enoglasno pravijo, da ga je Gospod obogatil z darom molitve, molitve, ki je v njem navadno postala kontemplacija. Pri?a je izjavila: »Kri?al sem in prosil za dovoljenje za vstop, pa mi ni niti odgovoril. Vstopil sem v sobo, se pribli?al njemu, ki je molil brevir in ugotovil, da je kot zamaknjen, ne da bi se ?esa zavedal, in zato sem bil prisiljen z ob?udovanjem oditi iz sobe, ne da bi mogel govoriti z njim. Pripominjam, da je bil njegov obraz kot nasmejan in na nenavaden na?in lep« (Summ §129, str. 45). Mislim, da bi o na?em bla?enem na nek na?in lahko ponovili to, kar je o sv. Fran?i?ku zapisal Toma? ?elanski in to je, da je bil mo?, ki je postal molitev (Vita seconda, 61; 95: FF 682).
Kljub temu pa je bil tudi mo? dejanj in apostolata, zlasti v misijonskem pridiganju (zaradi tega ga je zelo cenil sv. Gaspare), bil pa je tudi ?lovek odli?nih voditeljskih sposobnosti in predvsem obogaten s krepostjo preudarnosti. Ta je med kardinalnimi krepostmi zares najbolj potrebna pri tistih, ki imajo vodstvene odgovornosti. To je vidik, ki ga je sv. Toma? Akvinski posebej poudaril, saj je – kot je dejal – preudaren tisti, ki se zna odlo?iti, kaj je treba konkretno storiti in to zna modro storiti. O bla?enem Janezu Merliniju pri?e v postopku za beatifikacijo pravijo, da je krepost preudarnosti vr?il na zares izreden na?in. Preu?eval je razmere, se posvetoval in posredoval na primeren na?in, in zlasti v za ljudi te?kih odlo?itvah, z ljubeznijo (prim. Summ. §492-495, str. 191-192).
Med pri?evanji sem s presene?enjem prebral tole: da »je Bo?ji slu?abnik zdru?il ?ivljenje Marte in Magdalene, tako da je bil tako v enem kot v drugem videti juna?ki« (Prav tam, §924,str. 370). V tistem ?asu (smo v rednem postopku, ki je potekal v Albanu med letoma 1880 in 1905), je bilo obi?ajno, da so Marijo, Martino in Lazarjevo sestro, izena?ili z Marijo Magdaleno. Vendar moje presene?enje ni od tod. Prej je v spoznanju povezave med dvema tradicionalnima oblikama ?ivljenja: med tako imenovano »kontemplativna« in drugo, imenovano »aktivna«. ?e danes nekateri o njiju govorijo kot o alternativnih oblikah ?ivljenja, ?eprav sta dopolnjujo?i in celo posledi?ni. Giuliano Pomerio – duhovni u?itelj iz 5. stoletja – je zapisal, da »z dejavnim ?ivljenjem napredujemo, s kontemplativnim pa dosegamo vrhove« (La vita contemplativa XII, 1). Pape? Fran?i?ek danes u?i, da »je modrost srca prav v tem, da znamo zdru?evati ti dve prvini: kontemplacijo in akcijo. Marta in Marija nam ka?eta pot. ?e ho?emo ?ivljenje u?ivati z veseljem, moramo zdru?evati ti dve dr?i. Po eni strani »biti pri Jezusovih nogah«, da bi ga poslu?ali, medtem ko nam razkriva skrivnost vsega; po drugi strani pa biti pozorni in pripravljeni na gostoljubje, ko gre mimo in potrka na na?a vrata z obrazom prijatelja, ki potrebuje trenutek okrep?ila in bratstva« (Angel Gospodov, 21. julij 2019). Bla?eni Merlini je uresni?eval tudi to »gostoljubje«. »V vsaki potrebi in nuji – izjavlja pri?a – je bilo dovolj, da si se obrnil nanj, da si se prepri?al o vsej njegovi skrbi in prizadevanju, da bi ti pomagal, kot bi ?lo za zanj samega in ?e bolje« (Summ. § 583, str. 228).
Predragi, to je nekaj vidikov ?ivljenja in duhovnosti novega bla?enega, ki nam ga od danes Cerkev predlaga v pro?njo in posnemanje. Obstaja pa ?e eden, ki ga ne ?elim izpustiti in to je prijateljstvo, ki ga je ?ivel zlasti s sobrati v redovni dru?ini in z ljudmi, ki so mu bili zaupani v duhovno vodstvo in spremljanje. Imeni sv. Gaspareja del Bugalo in sv. Marie de Mattias sta simboli?ni zaradi njune posebne povezanosti z bla?enim Janezom Merlinijem.
Nek srednjeve?ki rek pravi takole: Ubi est charitas et dilectio, ibi est sanctorum congregatio, »kjer se ljubimo in se imamo radi, tam sre?amo svetnike«. Prihaja mi na misel: ?e je res, da svetniki prijateljujejo med seboj, bo tudi res, da prijateljstvo (tisto, zdru?eno z dejavno ljubeznijo) dela svetnike. Gospod naj nam nakloni, morda v ugodnem ?asu tega »svetega leta«, za katerega nam je pape? tudi pisal, »da moramo biti 'polni upanja', da bomo verodostojno in na privla?en na?in izpri?evali vero in ljubezen, ki ju nosimo v srcu; da bo vera vesela, ljubezen navdu?ena; da bo vsak sposoben podariti vsaj nasmeh, dejanje prijateljstva, bratski pogled, iskreno poslu?anje, zastonjsko uslugo, vedo?, da v Jezusovem Duhu lahko to postane rodovitno seme upanja za tistega, ki ga prejme.« (Spes non confundit, ?t. 18). Amen.
