蜜桃交友

Pope

Sporo膷ilo s kraja Jezusovega krsta

Na vpra拧anje, kak拧no sporo膷ilo 啪eli dati s kraja Jezusovega krsta, ki je bil 拧e pred nekaj desetletji minsko polje, v njegovi bli啪ini pa poteka vojna, ki so jo spro啪ili Hamasovi napadi, medtem ko ceno krvi in uni膷enja pla膷ujejo predvsem civilisti v Gazi, je kardinal Parolin odgovoril: »Slovesnost je bila zelo lepa in dobro organizirana, predvsem pa je bila polna upanja. In tega ne pravim zato, ker se sedaj, v jubilejnem letu, ki je posve膷eno tej temi, zelo pogosto govori o upanju. Mislim, da je sporo膷ilo tega dneva in posvetitve cerkve Jezusovega krsta ob Jordanu prav to: v regiji, ki jo pestijo mnogi konflikti in razdvajajo 拧tevilne napetosti, je bilo to podro膷je neko膷 minsko polje, danes pa so na njem obdelovalne povr拧ine. To je 啪e samo v sebi znamenje upanja: kot pravi prerok, se lahko sulice prekuje v srpe, oro啪je lahko postane orodje miru. Razlog za upanje je prav tako 啪ivahna prisotnost velikega 拧tevila ljudi, poleg tega pa lahko kr拧膷anstvo z Bo啪jo milostjo pomaga najti tudi poti re拧itve za trenutne konflikte.«

Vloga kristjanov na Bli啪njem vzhodu in situacija v Siriji

V nadaljevanju intervjuja je vatikanski dr啪avni tajnik spregovoril o vlogi kristjanov na Bli啪njem vzhodu danes ter o situaciji v Siriji. »Kristjani so v teh dr啪avah prisotni od nekdaj, 拧e naprej so polnopravni del bli啪njevzhodnih dr啪av in dru啪b, 膷eprav 啪al zaradi vseh dogodkov v daljni in bli啪nji preteklosti odhajajo, tako da se 拧tevilo kr拧膷anskih skupnostih v vseh dr啪avah zmanj拧uje. Rad bi poudaril to temeljno konstitutivno razse啪nost kr拧膷anske prisotnosti: "arabski" pomeni tudi kr拧膷anski, saj v teh de啪elah obstaja kr拧膷anska skupnost, ki ima korenine v preteklosti. Ker so kristjani sestavni del, lahko dajo svoj prispevek na vseh podro膷jih. Kot je ve膷krat dejal tudi pape啪, bi bil Bli啪nji vzhod brez kristjanov revnej拧i Bli啪nji vzhod, saj bi mu manjkal izraz, ki je temeljnega pomena v sami stvarnosti te regije.
Kar zadeva Sirijo, sem prebral pozitivne izjave, ki gredo v smer, ki jo je pape啪 izrazil v svojem nagovoru diplomatskemu zboru: upajmo, da se bo za Sirijo za膷el nov 膷as, v katerem bodo imeli vsi dr啪avljani enake pravice. To je koncept dr啪avljanstva, ki ga tudi Sveti sede啪 predlaga za vse dr啪ave: vsi dr啪avljani so enaki, imajo enake pravice in enake dol啪nosti pred zakonom. Resni膷no upamo, da bodo te trditve upo拧tevane ter bodo tako za拧膷itene tudi pravice manj拧in in pravice kristjanov.«

Libanon po dveh letih dobil predsednika

Beseda je nato tekla o nedavnih volitvah v Libanonu, ko je dr啪ava prej拧nji teden po dveh letih kon膷no dobila predsednika. »Menim, da gre za pozitivno znamenje. V teh dveh letih smo vedno poudarjali, da je to pomembno za kontinuiteto in obstoj dr啪ave, v kateri soobstajajo dru啪bena, politi膷na in verska raznolikost. Vedno smo trdili, da je treba najprej zagotoviti predsedovanje, torej okrepiti institucije. Zato je to znamenje upanja. Resni膷no upamo, da te volitve pomenijo novo fazo za Libanon, v kateri bodo vse politi膷ne sile skupaj na拧le skupne to膷ke in si prizadevale za dobro dr啪ave, predvsem pa za tiste reforme, ki jih dr啪ava nujno potrebuje. V prvi vrsti je potrebno zagotoviti pravice 啪rtvam in dru啪inskim 膷lanom eksplozije v bejrutskem pristani拧膷u ter ponovno vzpostaviti gospodarsko stabilnost, saj je dosedanja nestabilnost povzro膷ila veliko rev拧膷ine in trpljenja v dr啪avi.«

Zakaj se je danes v politiki te啪ko pogajati

Kardinal Parolin je nato razmi拧ljal o tem, zakaj se je danes v politiki te啪ko pogajati in sklepati kompromise, oziroma se zdi, da je diplomacija nema, kakor je razvidno predvsem v trenutni situaciji med Rusijo in Ukrajino. »Resni膷no je zelo 啪alostno dejstvo, da nismo ve膷 sposobni pogajanj in da prevlada "pravica do mo膷i" namesto "mo膷 pravice". Tudi pape啪 je v govoru diplomatskemu zboru navedel razli膷ne vzroke za te razmere in pojasnil, da vlada ozra膷je nezaupanja in medsebojnega strahu, ki ustvarja vedno ve膷jo polarizacijo med dr啪avami in skupnostni ter prepre膷uje, da bi na拧li skupne re拧itve. Vztrajal bi prav pri tem: manjka zaupanje. Pri pogajanjih je nujno minimalno zaupanje v drugega. Prav tako pa je potrebno izstopiti iz sebe, vstopiti v stali拧膷e sogovornika, ki je v tem primeru lahko nasprotnik ali sovra啪nik. K temu je potrebno dodati tudi krizo mednarodnih organizacij 鈥� institucij, odgovornih za dialog, ki so nastale prav zato, da bi ga spodbujale: danes te啪ko nadaljujejo z vlogo, ki so jo imele takoj po drugi svetovni vojni. Obstajajo 拧e 拧tevilni drugi vzroki, vendar bi rekel, da je zame ta najpomembnej拧i.«

»Duh Helsinkov« danes

Pape啪 Fran膷i拧ek v svojih govorih ve膷krat spominja na »duha Helsinkov«, zato se je vatikanski dr啪avni tajnik zaustavil tudi pri tem vidiku in pojasnil njegov pomen v dana拧njem 膷asu. Poleg tega pa je prav tako povedal, kaj pomeni pravi膷en mir. »Duh Helsinkov pomeni prav preseganje t.i. miselnosti "kluba enako misle膷ih". Tedaj smo bili v svetu, razdeljenem na dva bloka. Morda so se danes ti "klubi" razdrobili in pomno啪ili. Duh Helsinkov je duh nekoga, ki je presegel kategorijo sovra啪nika in mu je uspelo najti skupne to膷ke tudi s tistim, ki ne misli enako kot on.

Pravi膷en mir

Po mojem mnenju pravi膷en mir pomeni mir, ki temelji na mednarodnem pravu in deklaracijah OZN. To so sredstva, ki jih ima mednarodna skupnost na voljo za urejanje odnosov med dr啪avami in med skupnostmi dr啪av. V kr拧膷anski misli pa vemo, da pravi膷nost ne pomeni zgolj dati vsakemu, kar mu gre v skladu z distributivno pravi膷nostjo, ampak gre za pravi膷nost, ki jo spodbuja sam Jezus; za vi拧jo pravi膷nost, ki postane ljubezen in odpu拧膷anje do drugih. Pape啪 Fran膷i拧ek je diplomatskemu zboru govoril o diplomaciji odpu拧膷anja. Ta del govora je zelo lep prav zato, ker spominja na sposobnost preseganja preprostih zahtev pravi膷nosti.

O za膷asnem sporazumu s Kitajsko

Ob koncu intervjuja pa je kardinal Parolin spregovoril 拧e o za膷asnem sporazumu o imenovanju novih 拧kofov na Kitajskem, ki je spro啪il 拧tevilne polemike. »Logi膷no je, da se to lahko zgodi v tako zapleteni situaciji, kot je situacija na Kitajskem, ki izhaja iz izjemno te啪ke zgodovine. Mnenja so lahko tudi zelo razli膷na. Vedno sem govoril, da me ne presene膷a, nekateri mislijo druga膷e, ker verjamejo, da obstajajo tudi druge re拧itve. Sveti sede啪 je menil, da je to naju膷inkovitej拧a re拧itev: za膷eti dialog z enim od vpra拧anj, ki je bilo na mizi. Eno od tistih, ki je bilo najbolj pomembno in tudi najbolj te啪avno, je bilo prav vpra拧anje imenovanja 拧kofov. Menim, da sporazum o imenovanju 拧kofov v bistvu predlaga dve stvari, ki po膷asi napredujeta v pravo smer, in sicer dejstvo, da so vsi 拧kofje v ob膷estvu s pape啪em. To je za Katoli拧ko cerkev temeljnega pomena. Gre poskus, da bi s premagovanjem razlik in zagotavljanjem dolo膷ene normalizacije v 啪ivljenju Cerkve dosegli enotnost v Cerkvi. Seveda ne gre za "magi膷no" re拧itev, je pa re拧itev, ki predlaga pot: pot, ki je po膷asna in ne lahka, za katero pa se mi zdi, da vendarle prina拧a sadove, ki morda 拧e niso vidni. Vendar pa bo zagotovo obrodila 拧e ve膷je sadove, ko se bosta postopoma pove膷ala zaupanje in sposobnost dialoga med stranema.«